logo

Potapljanje ladjic – igra, ki smo se jo igrali tudi sami

Današnji otroci težko razumejo, v kakšnih okoliščinah in v kakšnem svetu smo odraščali njihovi starši in stari starši, saj so določene stvari zanje povsem nepojmljive. Na primer to, da je dedi hodil v šolo bos in da babi ni mogla izbirati, v katero srednjo šolo bo šla – hotela je postati medicinska sestra, pa je postala šivilja, saj je lahko za tekstilno šolo dobila štipendijo. Prav tako otroci ne razumejo, da nekoč ni bilo mobilnih telefonov oziroma sva starša dobila prvi mobitel pri devetnajstih oziroma dvaindvajsetih letih, prej pa sva telefonirala iz javne govorilnice, ki je delovala na telefonske kartice. In še manj jim je jasno, da včasih tudi ni bilo interneta in računalnikov. Prvi računalnik sem dobila v tretjem letniku gimnazije, internet pa sem imela pri dvajsetih samo v firmi, kjer sem med študijem opravljala študentsko delo.

Prvi računalnik

Commodore – moj prvi računalnik.

»Kaj pa ste otroci počeli, če ni bilo interneta?« včasih vprašata otroka. »Če ni bilo igric, pa filmov in risank in glasbe na Youtube?« Ja, kaj smo počeli – brcali smo žogo, se vozili s kolesom, brali in se šli družabne igre.

Družabne igre so danes nekaj, kar med otroci ni več priljubljeno, saj imajo vsak svojo računalniško tablico. To pa seveda ni isto, saj ni več interakcije z vrstniki. Nobenih prepirov glede tega, kdo ima prav, kdo je goljufal, nobenega taktiziranja in strategij za zmago, nobenega načrtovanja in razmišljanja, kako igrati … Z možem sva si rekla, da morajo najini otroci vseeno poskusiti, kakšna je razlika. In sva se odločila, da kupiva družabno igro ali dve – človek ne jezi se, monopoli, potapljanje ladjic, enko, mikado ali kaj drugega, kar je bilo priljubljeno v naših časih.

Potapljanje ladjic

Odločitev je padla – namizna igra potapljanje ladjic.

Ker imava dva fanta (8 in 10 let), sem se seveda odločila za potapljanje ladjic, saj se mi je zdelo, da ju bo takšna bojna fantovska igra najbolj pritegnila. In imela sem prav. Ko sem jima rekla, da se bosta z igro gotovo zamotila za cele ure, sta bila nejeverna, a ko sta odigrala nekaj rund, sta bila že precej navdušena. Všeč jima je bilo, da tekmujeta eden proti drugemu, da lahko eden drugemu dokazujeta svojo spretnost. In ko smo šli naslednji dan na izlet, sta tablici pustila doma – tudi v avtu sta se raje igrala potapljanje ladjic.

Moram priznati, da mi je bilo to zelo všeč. Ne le zato, ker sta otroka spoznala, da nam v času moje in moževe mladosti ni prav nič manjkalo, pa čeprav nismo imeli računalnikov, telefonov, interneta in mp3 predvajalnikov glasbe. Ob čemer sem se spomnila, da je pri mojih starših gotovo še spravljen walkman, ki ga moram enkrat pokazati fantoma. Še bolj kot dejstvo, da fanta igrata igro, ki smo jo igrali tudi mi, mi je všeč dejstvo, da se nič več ne igrata vsak zase, temveč se igrata skupaj. Ja, zato pa se »starim« igram pravi družabne.

Povezani prispevki

Objavi komentar

Your email address will not be published. Required fields are marked *