Zanimivo

Diatonična harmonika od A do Ž

2 min branja

Harmonika je prepoznavni znak Slovencev, še posebej po času osamosvojitve naše države. Tako kot je za skoraj vse inštrumente značilno, pa se tudi harmonika deli na več vrst. Med najbolj prepoznavnimi je zagotovo diatonična harmonika, za katero lahko zlahka trdimo, da je najbolj priljubljen inštrument pri nas. Poleg nje poznamo še dve vrsti, in sicer klavirsko ter kromatično harmoniko.

Za harmoniko na splošno velja, da je to glasbilo, na katerega se igra s pritiskanjem na tipke in gumbe ter s stiskanjem in raztezanjem meha. Ton in višino glasu harmonike nadziramo s tipkovnico.

Preverite vrhunske diatonične harmonike Weltmeister: https://www.symphony.si/glasbila-s-tipkami/harmonike/diatonicne-harmonike

Različna poimenovanja za diatonično harmoniko

Diatonično harmoniko lahko imenujemo še gumbna harmonika, prostotonska harmonika, v pogovoru pa ji najpogosteje pravimo kar »frajtonarca«. Lahko jo boste našli tudi pod oznako DHA. Ker so proizvajalci omenjenega glasbila v zadnjih letih zelo izboljšali harmoniko diatoničnega gumba, uporabniki nanjo lahko igrajo še druge pesmi, ne samo tradicionalnih ljudskih.

Sestavni deli in izdelava

Za kakovostno izdelavo diatonične harmonike je potrebno ogromno znanja, izkušenj, posluha in nenazadnje časa. Eden od najzahtevnejših in hkrati najvažnejših dejavnikov pri tem glasbilu je uglaševanje. Za slednje je značilno, da celotnemu glasbilu da pravi pomen. Zagotovo se boste začudili, ko boste izvedeli, da se za izdelavo dobre diatonične harmonike porabi tudi do 1000 ur.

Štajerska harmonika Weltmeister

Diatonična harmonika je v osnovi zgrajena iz treh delov. To so melodijski del, basovski del z gumbi in meh. Njena izdelava poteka v sedmih korakih. Najprej je potrebno poskrbeti za izdelavo ogrodja, glasovnic in vgradnjo glasilk. Nato so na vrsti izdelava in vgraditev mehanike ter izdelava meha. Sledijo še njena okrasitev, uglasitev in namestitev ostalih delov.

Glavne značilnosti diatonične harmonike

Diatonična harmonika je vrsta harmonike, pri kateri s stiskanjem meha proizvajamo en ton, pri vlečenju pa drugega. Za starejše vrste glasbila je značilno, da za vsak ton zanihata dva jezička, pri novejših pa trije. To vpliva na barvo in ojačanje zvoka.

Diatonične harmonike se med seboj razlikujejo tudi glede na razvrstitev tonov, kar določa način igranja. Pri nas je svojo veljavo dobila tudi s priljubljenostjo številnih znanih ansamblov, ki jo vključujejo v svoje igranje.

Harmonika Wiener Weltmeister

Ker je diatonična harmonika zelo priljubljena, se veliko ljudi uči nanjo igrati tako v javnih kot zasebnih glasbenih šolah. Znano je, da je začetniško učenje igranja nekoliko težje, saj gre za manjši razmik prstov oziroma ker so si gumbi med seboj precej blizu.

Sicer pa je za diatonično harmoniko značilno, da je na pogled eno od najlepših glasbil. Vsebuje vzorce lesa, na njej so pogosto narodni motivi, na primer lipov list, nageljni in podobno. Na splošno velja, da so vse diatonične harmonike izjemno lepo poslikane.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Diatoni%C4%8Dna_harmonika